»Faye je utrujena, preutrujena, da bi gospodarila z lastno usodo, zato krmarjenje in pripovedovanje prepusti drugim ter tako spregovori o sebi.«

»Že ko so ju z Aljažem prvič predstavili, je začutila, da jo je zalila bakrena talina, pod katero je počila debela steklena plošča in premaknila perspektivo.«

»Z mano pa je tako, da sem bila dobra za olepšavanje po kakšnem zoprnem pripetljaju. V meni je bila neka negotovost, zaradi katere sem imela potrebo po naknadnem olepšanju dejstev.«

»Največja magija je bilo to, da je bilo na koncu vse narejeno.«

»Hadžićeva duhovito prikazuje naraščanje ljubosumja v protagonistki, ki se sooča z nevsakdanjo konkurenco, dokler se ne odloči, da jo vrže skozi okno, a se pri tem ne zaveda, da bo na koncu sama žrtev.«

»Moja protagonistka si ni sama izbrala doma, saj je bila otrok, ko se je preselila v Slovenijo, in so ji starši izbrali dom. Zina se ne počuti doma ne v svoji prvi domovini, to je na Kosovu, niti v Sloveniji, ker je vedno prisoten občutek dvojne identitete in iskanja. V Sloveniji jo zaznamujejo neki stereotipi, predsodki, različne vrednote, kar se preslika tudi v njeno primarno okolje, v katerem se je rodila. Na Kosovu ni več podobna svojim sorodnikom in z njimi ne najde skupnih tem.«

»To noč sem pobrala iz omare tisto, kar bom potrebovala danes ali sem pogrešila včeraj. Kaj to je, ne odločam sama. O tem odloča preteklost. Zaradi nje se pogovarjam, prepiram, si želim, zaradi njih me sanjske zgodbe tolažijo in žalostijo, povezujejo z drugimi, uravnovešajo. Sem, kar sanjam.«

»Če živim samo za to, da sem mama, kakšna ženska sem potem?«

»Lahko morska vila, ki je spoznala breme nesrečne ljubezni, preusmeri tirnice svoje usode in si prihrani pogubo?«